POD MENGEŠKO MARELO
OB SREBRNI MENGEŠKI MARELI
Tisti, ki si danes lahko ogledajo večjo glasbeno prireditev tako rekoč v vsaki slovenski vasi, si težko predstavljajo, da je bilo nekdaj – recimo pred petindvajsetimi leti – takšno zanimanje za take nastope, da so jo nekateri v dveh dneh ponovili kar – petkrat! Prav to se je zgodilo s prireditvijo Pod mengeško marelo, kjer je bil vedno nosilna glasbena skupina domača godba na pihala, ob njej pa je nastopila še kopica narodno-zabavnih ansamblov, med katerimi je moral vsaj en član igrati v godbi, navadno pa jih je precej več. V goste so člani mengeške godbe povabili še dober slovenski ansambel, humorista in še koga in recept za uspešnico je bil tu. Vse to se je začelo pred četrt stoletja, poseben vzrok pa je bil ta, da je Mengeška godba tedaj praznovala stoto obletnico uspešnega delovanja. Tradicijo prve prireditve so Mengšani skupaj s številnimi imenitnimi gosti iz domovine in tujine peljali vseh petindvajset let uspešno naprej, to soboto pa je bila v nabito polnem kulturnem domu več kot triurna petindvajseta prireditev. Tokrat sicer samo ena, toda ta toliko bolj veličastna.
Kadar nekaj uspe, je seveda vedno zraven veliko botrov, še več pa takih, ki bi to radi bili. A resnica je samo ena! Pred petindvajsetimi leti je bilo več srečnih naključij. Mengeško godbo je tedaj vodil Franci Lipičnik, glasbenik, ki je ustvaril glasbo za najmanj petnajst različnih narodno-zabavnih ansamblov, sam pa je že od malih nog naprej igral pri godbi, pozneje pa je vodil več godb na pihala, med drugim tudi mengeško. Prav zaradi njegovega pozitivnega odnosa do domače muzike je godba tu in tam zaigrala tudi kako narodno-zabavno vižo, največ v njegovi priredbi. Veliko sta že tedaj hodila po tujini vsestranska glasbenika Franc Kompare, sicer dolgoletni vodja ansambla Marele, in Janez Per, še zdaj vodja Alpskega kvinteta. Oba sta videla, da je v tujini tovrstnih prireditev veliko, pri nas pa se tega ni nihče domislil oziroma upal pripraviti. Pač pa je vrlo slovensko ljudstvo kar nekam na skrivaj po televiziji gledalo podobno avstrijsko javno prireditev Musikantenstadl (Senik z godci), kjer so po zaslugi voditelja Karla Moika nastopali tudi naši narodnjaki. Vsaj po eden v oddaji. Franc Kompare se je nekega dne znašel v delovnem kabinetu pesnika in etnologa Ivana Sivca, češ, da je ob stoti obletnici Mengeške godbe 'treba nekaj narediti' in da bi se izkupiček prireditve namenil nakupu novih inštrumentov za godbo. Sivec je prireditvi po vzoru tedaj zelo priljubljene humoristične javne prireditve v unionski dvorani Pod Pavlihovo marelo dal ime Pod mengeško marelo, kajti Mengeš kot evropsko glasbeno središče je pač nekaj dalo na svojo razpoznavnost, skupaj pa sta s Komparetom pripravila tudi zasnovo prireditve. Glavne organizacijske niti je potem v roke prevzel predsednik Lojze Pišek, Per je dodal še svoje razpoznavne ideje, in tako je nastala prireditev, kakršne do tedaj ni bilo v Sloveniji in so jo mnogi pozneje posnemali. Na začetku je tako vžgala, da so bile vse vstopnice pokupljene pod roko. Navadno so bile predstave štiri, enkrat pa celo pet. Sivec je potem desetkrat pripravil tudi scenarij za prireditve, pozneje pa je to mukotrpno delo največkrat opravil Franc Pestotnik-Podokničar, ki je navadno prireditev tudi vodil. Vse od prve Marele naprej pa je dogodke dokumentiral fotograf Vido Repanšek, tako da je Marela črno na belem oziroma v lepih mavričnih barvah zabeležena tudi po tej strani.
Letos, na srebrni prireditvi Pod mengeško marelo, se je scenarist in voditelj Pestotnik, seveda skupaj z godbeniki, odločil, da večino pozornosti namenijo Avsenikovi glasbi in Gorenjski. V zadnjih letih so namreč godbeniki spremenili koncept, da ne nastopajo samo ansambli, ki izvirajo iz godbe, temveč pozornost namenjajo eni od slovenskih pokrajin. Tako je bilo na petindvajseti Mareli slišati največ glasbe bratov Avsenik ali pa glasbe v njunem slogu. S prav zaradi Marele še toliko bolj slavne Mengeško godbe, ki jo zdaj vodi Dimitrij Lederer, pred njim pa jo je deset let tudi Primož Kosec, eden najbolj vnetih mengeških narodnjakov, ki zdaj igra pri Slovenskih muzikantih, so Mengšani tokrat obudili tudi veliko takih spominov in postavitev z godbo, ki so bili uspešno izvedeni že pred leti. Med drugim sta tokrat z godbo ponovno zapela Julija Avbelj in Ivan Hudnik. Mengeški godbi pa so se letos pridružili še Hišni ansambel Avsenik (s pevko, Mengšanko Barbaro Leben), Veseli svatje, pevke Koronke, Alpski kvintet, Slovenski muzikanti in mladi Stoparčki, otroci nekdaj izredno priljubljene skupine Stoparji, ki je nastopila že na prvi Mareli.
Za humor je bil letos zadolžen Marjan Šarec, ki se odlično znajde v vseh vlogah, sicer pa je iz njegove Šmarce do Mengša tako blizu, da jo je na Marelo lahko čez polje primahal kar peš in to v Serpentinškovi delovni opravi, občinstvo pa je pozdravil tudi kot predsednik države in v vlogi drugih politikov in estradnikov. Sicer pa je več pametnih izpustil iz sebe tudi Franc Pestotnik-Podokničar, ki zna s svojim neškodljivimi in blagodejnimi dovtipi vedno razvedriti okolico. Da je bilo vse v gorenjskem oziroma kranjskem slogu, so poskrbeli še Arvajevi in to s petdesetkilogramsklo kranjsko klobaso, ki je pri godbenih naletela na zelo ugoden odmev po prireditvi. Darilo so seveda preprosto pojedli.
Glavna je bila seveda glasba, tokrat povezana predvsem z Gorenjsko, domovino Avsenikov. Nasploh je dolga leta veljalo, da zna Avsenika najbolje igrati pač Gorenjec, a stanje se zadnje čase precej izboljšuje. Seveda je več Avsenikovih skladb zaigrala tudi Mengeška godba pod vodstvom navdušenega dirigenta Dimitrija Ledererja, godba, ki je prva v Sloveniji tudi posnela Avsenikove viže. Vseh petindvajset prireditev Pod mengeško marelo je kajpada potekalo v živo in niti eden od mengeških godbenikov, kot glavnih organizatorjev prireditve, niti v najgrših sanjah ni pomislil, da bi kdaj kdo na tej osrednji slovenski prireditvi zaigral na playback, kot so pozneje marsikje počeli zelo radi. Predsednik Mengeške godbe Lado Kosec je ob tem izjavil, da bi bil to v Mengšu, kjer ima glasba domicil, pravi smrtni greh. Rečeno še drugače: tudi srebrna mengeška Marela je uspela, zato se celo za zlato ni bati.
I.S.